6.1.3 NAPETOST LASTNE INDUKCIJE (U_li)

V poskusu 6.1.2 je spreminjajoči se magnetni pretok bil sklenjen tudi skozi tuljavo, ki ga je ustvarjala, in nobenih razlogov ni, da ne bi induciral napetosti tudi v lastnih ovojih.

Ta ugotovitev je v skladu z Lenzevim pravilom, saj se z upiranjem naraščanju magnetnega pretoka po sklenitvi električnega tokokroga napetost lastne indukcije upira tudi naraščanju električnega toka, ki ustvarja lastni magnetni pretok. Ker je električni tok posledica električne napetosti, lahko še sklepamo:

Ko se po vklopu električni tok skozi tuljavo počasi ustali na jakosti, ki jo določata napetost na tuljavi in omska upornost vodnika, iz katerega je tuljava navita (I = U/R_v), se ustali tudi magnetni pretok tuljave in napetost lastne indukcije usahne. Upornost ovojev tuljave je v splošnem relativno majhna, zato velja:

Po prekinitvi električnega tokokroga bi v istem trenutku moral biti prekinjen tudi električni tok, z njim pa bi, prav tako v istem trenutku, moral usahniti tudi magnetni pretok tuljave. Posledica tako izjemno hitre spremembe magnetnega pretoka je tudi izjemno velika napetost lastne indukcije (vžigna napetost tlivke je večja kot 100 V), ki se vsem omenjenim hitrim spremembam močno upira.

Električni tok teče po izklopu sicer le še zelo kratek čas (nekaj μs ali ns), in sicer v obliki električnega loka med kontaktoma odpirajočega se stikala. Velika napetost lastne indukcije in zelo majhna razdalja med kontaktoma na začetku njunega odpiranja namreč zadošča za preboj zraka med kontaktoma.

Velike napetosti lastne indukcije ob izklopih enosmernih tokokrogov s tuljavami z velikim številom ovojev predstavljajo resno nevarnost za preboj izolacije med ovoji ali sponkami tuljav, še posebej pa za polprevodniške elemente elektronskih naprav, ki vsebujejo navitja relejev. Lahko pa so tudi koristne, predvsem pri indukcijskih vžigalnih napravah npr. bencinskih motorjev.