6.2 INDUKTIVNOST (L)

KAZALO

    

 

 

6.2.3 INDUKTIVNOST IN NAPETOST LASTNE INDUKCIJE

     
  Za električni tokokrog s tuljavo smo ugotovili:  

SLIKA

Slika 6.2.3.1: Vžig svečk bencinskega motorja

 

FOTOGRAFIJA

Fotografija 6.2.3.1: Simbola in izvedbe tuljav

 

FOTOGRAFIJA

Fotografija 6.2.3.2: Tuljavi
 
       
 
►  

Tuljava se konstantnemu (enosmernemu) toku praktično ne upira, upira pa se spreminjanju toka.
►  

Upiranje spreminjajočemu se toku je tem večje, čim hitrejše je spreminjanje toka.

  

 
       
 

Ugotovili smo, da se gonilni napetosti v električnem tokokrogu, pri spreminjanju toka postavlja po robu napetost lastne indukcije. Ker je ta posledica spreminjanja lastnega magnetnega sklepa, le-ta pa posledica induktivnosti, lahko zapišemo:

    
       
 

Kot vemo, je napetost lastne indukcije posledica spreminjanja lastnega magnetnega pretoka ali bolj-še rečeno lastnega magnetnega sklepa. Magnetni sklep pa je posledica induktivnosti, zato lahko napetost lastne indukcije izrazimo, kot posledico induktivnosti in hitrosti spreminjanja toka v električnem tokokrogu, v obliki:

    
       
 
 
Uli  =  -L ·  
∆I

 ∆t  
(V)   ∆I(A);  ∆t(s);  ∆I/∆t = hitrost spreminjanja toka               
    
  Enačba 6.2.3.1    
       
 
►  

Napetost lastne indukcije je premo sorazmerna z induktivnostjo tuljave in hitrostjo spreminjanja toka v tuljavi.

 
       
 

Dejstvo, da je napetost lastne indukcije premo sorazmerna tudi z induktivnostjo tuljave, je zelo pomembno. Induktivnost tuljave namreč narašča s permeabilnostjo jedra in s kvadratom števila ovojev (en. 6.2.2.1), zato so napetosti lastne indukcije tuljav oziroma navitij z velikim številom ovojev nevarne, tudi za izolacijo lastnih ovojev. Istočasno pa to dejstvo koristno uporablja npr. vžigalna naprava pri bencinskih motorjih (sl. 6.2.3.1). Ta naprava pravzaprav združuje lastnosti prekinjanja enosmernega tokokroga s tuljavo (velike napetosti lastne indukcije), transformatorja in prekoračitve prebojne napetosti zraka med elektrodama svečke.

    
       
  Na osnovi enačb 6.2.2.1 in 6.2.3.1 lahko sklepamo dvoje:    
       
 
►  

Induktivnost tuljave pove, kolikšna bo v tuljavi napetost lastne indukcije, če tok v ovojih spremenimo s hitrostjo 1 A/s.

  

 
 

 

    
 

Negativni predznak v enačbi 6.2.3.1 pove, da napetost lastne indukcije nasprotuje napetosti izvora. To velja tudi za vodnike oziroma za tokokroge brez tuljav in navitij, le da sta induktivnost in napetost lastne indukcije v tem primeru, praviloma, zanemarljivo majhni.

    
       
 

Podobnost pojavov v električnem tokokrogu s tuljavo in tokokrogu s kondenzatorjem je očitna. Razlika je le v tem, da kondenzator ne »prenese« hitrih sprememb napetosti, tuljava pa ne hitrih sprememb toka.

    
       
 

V elektrotehniški praksi pripisujemo tuljavam praktično enak pomen kot uporom in kondenzatorjem. Izdelujemo jih tudi kot elektronske elemente z določeno induktivnostjo, velikosti od nekaj μH do več deset H. Nekaj značilnih izvedb tuljav (navitih komponent) in osnovnih oblik simbolov tuljav prikazuje foto. 6.2.3.1.