Zgodba o ohranitvi naboja ima dolgo brado: že B. Franklin ugotavlja, da se naboji javljajo v (±) parih in da se njihov električni učinek ob združitvi izniči. Res: telo, ki nastane ob dotiku teles z nabojema Q in -Q, je nevtralno telo; da je vsota njunih nabojnosti pred in po združitvi nespremenjena. Podobno je pri torni elektritvi: če stekleno palico podrgnemo ob tkanino, se gruča elektronov preseli s telesa na telo, vsota njunih naelektritev pa ostaja nespremenjena. Ob priključitvi kondenzatorja na baterijo se ena plošča kondenzatorja naelektri z nabojem Q, druga pa z nabojem -Q; pravimo, da je kondenzator naelektren z nabojema ±Q. Resnično: elektrokemično delovanje baterijske celice omogoči premik elektronov od ene k drugi plošči kondenzatorja. Kot pri vezni posodi, kjer s črpalko dosežemo, da sta gladini vode v krakih različni; da je pribitek vode v enem enak manku v drugem kraku. Pri tekočinah je to očitno, opremo se na zakon o ohranitvi mase,[1] manj pa je to zaenkrat domače pri električnem naboju; in vendar! Zakon o ohranitvi elektrine je eno osnovnih načel[2] fizike, ki ima pomembno mesto tudi v elektrotehniki; iz tega zakona izhajajo nekatere ključne relacije, pomembne za razumevanje elektromagnetike. Načelo pravi: ko se električni naboj na katerikoli način razdeli ali prerazporeja po prostoru, ostaja njegova množina nespremenjena. Ali tudi: v izoliranem sistemu, v katerega ne zaide in iz katerega ne izide noben nabit delec, se množina elektrine ohranja.[3] Reči utegnemo: »elektrina niti ne nastaja niti ne izginja«.[4]


 

[1] Zakon o ohranitvi mase v splošnem ne velja. Po jedrski reakciji je masa snovi rahlo manjša kot pred njo; masni defekt (m) se »preobleče« v energijo po Einsteinovi enačbi E = mc02. En miligram mase se spremeni v 90 GJ energije; kot da bi 45 sekund v ta namen obratovale slovenske elektrarne.

[2] Načelo, podmena, postulat.

[3] Električni naboj sistema je relativistična invarianta, je količina, ki se ne spremeni, četudi se sistem giblje s hitrostjo, ki je blizu hitrosti svetlobe. Pri masi je drugače: ko ima telo hitrost, ki je enaka desetinki svetlobne hitrosti, je njegova masa večja za pol procenta; pri nižjih hitrostih je sprememba mase skoraj zanemarljiva. Takrat rečemo, da zakon o ohranitvi mase velja.

[4] Vlogo izoliranega sistema more prevzeti kar ves kozmos: naboji v njem se selijo od mesta do mesta, vsota njihovih naelektritev pa ostaja nespremenjena.