Linearni zakon upora. Ostanimo pri električno prevodnih snoveh, za katere velja Ohmova zveza. Imejmo ravno žico dolžine l in preseka S, med koncema katere je priključen vir stalne napetosti U (slika 3).  

Pričakovati moremo, da se bo vrednost električnega potenciala v desno vzdolž prevodnega kanala enakomerno zmanjševala in da bo imela električna poljska jakost konstantno vrednost, E_x = U / l. Tok I vzdolž enakomerno debele žice bo imel konstantno gostoto, J_x = I / S. Množica prostih elektronov s prostorninsko gostoto r se bo pomikala enakomerno s hitrostjo v_x = J_x / r, na njo pa bo delovala električna sila F_e, F_ex = rE_xSl. Če torej velja Ohmova relacija med tokom in napetostjo, veljajo sorazmernosti tudi med drugimi količinami v kanalu; poglejmo si jih:

Okvira sporočata, da sta si sorazmerni tako gostota J_x in jakost E_x, kakor tudi hitrost v_x gruče prostih elektronov in električna sila F_ex. Če je gibanje gruče prostih elektronov enakomerno, je kot takšno možno le in samo takrat, kadar je rezultančna sila na njo enaka nič. To pomeni, da je poleg električne sile na delu še ena, njej nasprotna, ki jo pooseblja zaviralna sila oziroma sila upora F_u, s katero se struktura prevodne snovi upira pomikanju prostih elektronov; da je F_ux = -F_ex. Zaradi slednjega in F_ex µ v_x velja tudi F_ux µ v_x, ali tudi: sila upora je sorazmerna hitrosti. Zaključek: ako za določen prevodni kanal velja relacija I µ U, velja v njem zakon linearnega upora.[1]