Specifična električna prevodnost. Ohmovo relacijo sorazmernosti toka in napetosti prevodnega kanala bi bilo zaželjeno nadgraditi v empirično enačbo. Korak v to smer je vpeljava specifične ali svojske električne prevodnosti g, ki povzema prevodniško lastnost snovi; njo določa kvocient gostote toka (Jx) in jakosti polja (Ex):
 

 

V preglednici 1 so zbrane vrednosti svojske prevodnosti širokega spektra snovi; te se najde na podlagi meritev toka in napetosti električno prevodnega kanala dane geometrije in se jih običajno podaja za temperaturo 20 °C.

snov

g v S/m

 

 

srebro

61×106

baker

57×106

zlato

41×106

aluminij

35×106

jekla

< 10×106

konstantan

2×106

cekas

0,9×106

grafit

< 0,1×106

morska voda

3 - 5

germanij

2,3

zemlja

10-5 - 10-2

silicij

4×10-4

voda

2×10-4

bakelit

10-9

steklo

10-12

guma

10-15

vosek

10-17

Preglednica 1. Specifične električne prevodnosti snovi.

Kaže spomniti tudi na superprevodnik (g  = ¥) in idealni izolant, vakuum (g  = 0). Dolgujemo še manjšo razširitev: če za električno prevodno snov ugotovimo, da ima enake prevodniške lastnosti tudi v drugih dveh koordinatnih smereh, kar je lastnost glavnine elektrotehniških materialov, moremo zvezo Jx = gEx smiselno razšiti še z dvema enačbama in jih združiti v vektorsko enačbo:

 

Specifična električna upornost. Prevodniško lastnost snovi se podaja tudi s svojsko ali specifično električno upornostjo, ki jo določa prejšnji recipročna vrednost:[1]

 

katero od obeh svojskih lastnosti podajamo, je stvar navade in ne pravilo.


 

[1] Zadnjo črko grške abesede, W (omega), izgovarjamo elektrotehniki kot »om«. Simbol r za specifično električno upornost se žal podvaja z oznako za gostoto prostorninsko razdeljenega naboja, vedar je to že tako ukoreninjeno, da zadev ne kaže spreminjati. Werner Siemens je bil nemški izumitelj in tovarnar.