Električno polje. Pojem polje je v obravnavo elektromagnetnih pojavov prvi uvedel Michael Faraday; ta términ je kasneje prodrl tudi v druge veje fizike. Na primer! Ko imamo v mislih porazdelitev temperature v prostoru, rečemo temu kratko kar temperaturno polje. O gravitacijskem polju govorimo, ko se vsled gravitacije telesom nekaj dogaja.[1] V bližini daljnovodov ali oddajnih anten se mnogim zagovori: tam je pa močno elektromagnetno ali sevano polje. Beseda je torej o polju oziroma o nečem, kar je nevidno, pa vendarle je, obstaja.

Faradayevo umevanje polja je v sredini XIX. stoletja začelo spreminjati do takrat uveljavljeno razlago električne (magnetne, gravitacijske) sile kot sile, delujoče na daljavo; takšno razlago so podpirale eksperimentalne ugotovitve o sili, pri kateri se je oddaljenost kazala kot ključna. V primeru električne sile sklepa Faraday drugače: sila na naboj Q ni posledica delovanja naboja Q₁ na daljavo, ampak je stvar dejstva, da se naboj Q nahaja v električnem polju, ki je okrog naboja Q₁. To pomeni, da je električno polje naboju Q₁ lastno, da je v prostoru skupaj z njim, ne glede na prisotnost naboja Q. Če naboja Q ni, je v prostoru le polje, če pa je, se polju pridruži še sila na ta naboj. Takšno zrenje je dalo prostoru, kot nositelju polja, vlogo in pomen. Začnimo kar s poljem gravitacije, ki je po svoji pojavnosti zelo blizu električnemu.