Električni simbol kondenzatorja. Slika dveh vzporednih črt s črticama ob straneh, ki ponazarjajo plošči in priključni žički kondenzatorja, je električni simbol kondenzatorja kot strnjenega (koncentriranega) elementa električnih vezij. Strnjen element torej ni več snovno-geometrijski element, ampak zgolj simbol; v nekem električnem vezju ga v celoti opredelijo oznaki napetosti in nabojev, kapacitivnost in enačba (slika 3. Z njim spoznavamo prvega od treh pasivnih dvopolnih elementov električnih vezij.[1]
 

Slika 3. Simbol kondenzatorja, oznake kapacitivnosti, napetosti, in nabojev ter enačba kondenzatorja.

Zgled 2.

Na zunanjem omotu kondenzatorja kapacitivnosti 100 mF je odtisnjena še napetost 400 V, kar je podatek za njegovo nazivno oziroma najvišjo dovoljeno napetost; to poda proizvajalec, pogojena pa je s prebojno trdnostjo izolanta. Koliko elektrine steče od ene k drugi plošči, ko ga priključimo med sponki vira napetosti 300 V (slika 4)?

Slika 4. Po priklopu kondenzatorja na vir se slednji naelektri z nabojema ±Q

Þ  Račun je kratek:

Glede na nazivno napetost 400 V moremo sklepati, da je dovoljena naelektritev kondenzatorja ±40 mC.