2.4.3.3 Uporaba superprevodnikov

Kritične temperature za delovanje VTS v različnih napravah dosežemo relativno preprosto s tekočim dušikom. Zato supervodnike že nekaj časa uporabljajo na področju raziskav, npr. trde snovi z magnetno resonanco, in v izgradnji močnih magnetnih pospeševalnikov ter medicini pri slikanju človeškega telesa z magnetno resonanco (sl. 2.4.3.3.1) in risanju magnetokardiogramov.

Miniaturni hladilniki, ki za doseganje kritičnih temperatur VTS potrebujejo le električno napetost 12 V, omogočajo lokalno hlajenje posameznih superprevodnih elektronskih elementov (tranzistorji, senzorji, ... ) in vezij (procesorji, ... ), katerih značilnost so majhne dimenzije in velike hitrosti delovanja brez izgub energije (sl. 2.4.3.3.2)

Zaradi možnosti prenosa energije praktično brez izgub pričakujemo od superprevodnikov še največ na področju elektroenergetike, in sicer na osnovi:

• zamenjave glavnih bakrenih elektroenergetskih vodov v mestih z VTS (sl. 2.4.3.3.3 in 2.4.3.3.4), ki omogočajo prenos do petkrat večjih moči po istih kanalih in ob manjših stroških,

• zamenjave transformatorjev velikih moči s superprevodnimi transformatorji še večjih moči in manjših dimenzij,

• superprevodnih motorjev in generatorjev, ki ob bistveno večji moči imajo le tretjino sedanje teže in prostornine, ter

• močnih industrijskih magnetov majhnih dimenzij, ki energije praktično ne rabijo.

Našteli smo le nekatere najpogostejše konkretne primere in razvojne smeri uporabe superprevodnikov. Njihov pohod se je resno začel, pot pa vodi samo in vedno bolj strmo navzgor.