3.4.2.1 Napetosti realnega izvora

Sprememba napetosti na sponkah izvora po obremenitvi pove, da je tok v notranjosti izvora povzročil določen padec napetosti. Ker tok povzroči padec napetosti le na upornosti, lahko sklepamo:

Napetost U_o, ki smo jo izmerili med odprtima sponkama izvora, je proizvajana napetost ali tudi lastna napetost izvora

Nadomestno vezavo realnega izvora napetosti lahko potem sestavimo iz idealiziranega izvora napetosti U_o, ki je brez upornosti (idealni vodnik), in zaporedne notranje upornosti R_n (sl. 3.4.2.2). Če na tako obravnavani izvor napetosti priključimo prek kratkih vodnikov še porabnik, smo že na domačih tleh zaporednega električnega tokokroga (sl. 3.4.2.3), za katerega lahko napišemo enačbo napetosti:

Grafični potek izhodne napetosti obremenjenega izvora, ki jo podaja enačba 3.4.2.1, prikazuje sl. 3.4.2.4. V ta namen so za vezavo po sl. 3.4.2.3 uporabljeni podatki U_o = 12 V in R_n = 1,2 Ω, tok pa je spreminjan s spreminjanjem R_b v razponu od 0 Ω (kratki stik sponk) do ∞ (odprte sponke).

Kratki stik sponk (R_b = 0) predstavlja največjo možno obremenitev izvora. V takem primeru se celotna proizvajana napetost U_o in moč izvora preneseta na notranjo upornost R_n. To ni samo popolnoma nekoristna obremenitev (na izhodnih sponkah izvora ni moči), ampak tudi za izvor zelo škodljiv napor, ki zaradi intenzivnega sproščanja toplote na notranji upornosti hitro pripelje do uničenja izvora.