4.2.1 ELEKTRIČNI KONDENZATOR

KAZALO

   

 

 

4.2.1.3 Izvedbe kondenzatorjev

   
 

Glede na izvedbo razlikujemo eno- ali večplastne kondenzatorje (slika 4.2.1.3.1, slika 4.2.1.3.2, slika 4.2.1.3.3), katerih dielektrik je najpogosteje folija iz umetne snovi (npr. stirofleks), zrak ali keramika, in elektrolitske kondenzatorje, pri katerih je dielektrik aluminijev ali tantalov oksid. Posebno izvedbo predstavljajo kondenzatorji na osnovi polprevodniških materialov − varicap diode.

 

SLIKA

Slika 4.2.1.3.1: Keramični enoplastni disk kondenzator

 

SLIKA

Slika 4.2.1.3.2: Zviti enoplastni folijski kondenzator

 

SLIKA

Slika 4.2.1.3.3: Večplastni kondenzatorji

 
 
 

 

   
 

Z večplastnimi in elektrolitskimi izvedbami kondenzatorjev dosežemo velike kapacitivnosti na enoto prostornine kondenzatorja. Pri večplastnih sta površina oblog in kapacitivnost kondenzatorja tolikokrat večja od površine in kapacitivnosti enega para oblog, kot je število plasti dielektrika. Pri elektrolitskih kondenzatorjih pa dosežemo veliko kapacitivnost z veliko površino poroznih elektrod kondenzatorja in izjemno majhno debelino oksidnega dielektrika.

   
       
 

Glede na značilnost kapacitivnosti pa razlikujemo kondenzatorje s stalno in nastavljivo kapacitivnostjo (slika 4.2.1.3.3a, slika 4.2.1.3.3b).

   
       
 

Pri kondenzatorjih s stalno kapacitivnostjo uporabljamo kot dielektrik najpogosteje folije iz umetne snovi, npr. stirofleks in keramiko, pri nastavljivih pa zrak, keramiko in folije iz umetne snovi.