Tovrstne izvore napetosti je v že omenjenih poskusih z žabjimi kraki (slika 7.2.2.2) po naključju odkril Galvani, zato jih po njem imenujemo galvanski členi (elementi). Na osnovi izmerjenih napetosti in lestvice elektrokemijskih potencialov (slika 7.2.2.1) lahko ugotovimo:

Ti izvori razpolagajo z električno napetostjo takoj, ko jih sestavimo, brez polnjenja z energijo, zato jim pravimo primarni izvori električne napetosti. Prvi, praktično uporabljen galvanski člen je sestavil Volta (slika 7.2.2.3) in se po njem imenuje voltov člen.

Voltov ali podobno sestavljen člen pa ima to slabost, da mu električni tok po obremenitvi že po relativno kratkem času močno oslabi. Na anodi se namreč nabirajo mehurčki vodika, ki jo počasi ločujejo od elektrolita oziroma povečujejo notranjo upornost izvora. Anoda in vodikova obloga tvorita z elektrolitom nov člen, katerega napetost nasprotuje napetosti in toku izvora, njena velikost pa narašča z obratovalnim časom izvora. Tako nastajajočo protinapetost imenujemo polarizacijska napetost, pojav pa polarizacija galvanskega člena. Polarizacijo in njen učinek lahko omilimo, če anodo obložimo s snovjo, ki oddaja kisik za spajanje z izločenim vodikom (2H + O = H2O). Snov s tako nalogo imenujemo depolarizator.

Napetostna in tokovna zmogljivost enega galvanskega člena je za prakso pogosto premajhna. Zato več elementov vežemo v baterije, zaporedno za večje napetosti in vzporedno za večje toke. Z uporabo baterije njena napetost pada. Praviloma velja, da je baterija prazna, ko ji napetost pade pod 50 % nazivne napetosti.