Korozija je razkroj snovi zaradi kemijskih in elektrokemijskih reakcij snovi z okoljem. Če se omejimo na korozijo z elektrokemijskimi reakcijami, govorimo o elektrokoroziji.

Spojna mesta delov iz različnih kovin, ki so lahko pod vplivom vlage (slika 7.2.3.1), predstavljajo potencialne galvanske člene z vsemi znanimi lastnostmi. Pola takih členov sta praviloma sklenjena, kar omogoča električni tok ter razkroj kovine z nižjim elektrokemijskim potencialom na način, kot smo to spoznali pri cink-ogljikovem členu.

Kovinskim spojem, ki omogočajo elektrokorozijo, se izogibamo, ali pa korozijo preprečujemo tako, kot prikazuje slika 7.2.3.2.

Elektrokorozija se lahko pojavi v vsakem enosmernem tokokrogu z različnimi kovinami, če je le dana možnost vsaj delne cepitve in izstopa toka iz osnovnega električnega tokokroga. Značilen primer je priključna sponka akumulatorja (slika 7.2.3.3). Oksid, produkt elektrokorozije, predstavlja dodatno električno upornost med sponko in objemko, ki je lahko tolikšna, da je zagon motorja praktično onemogočen.

Pojav lahko preprečujemo z mazanjem priključkov akumulatorja, ki preprečuje dostop vlage do stičnih površin.

Dejstvo, da elektrokorozija načne elektrodo, iz katere električni tok izstopa, lahko uporabimo tudi za zaščito proti koroziji. Kovinski cevovodi v vlažni zemlji so v bistvu v elektrolitu. Če cevovod povežemo z elektrodo z višjim elektrokemijskim potencialom (slika 7.2.3.4), se bo elektrokorozija lotila te elektrode, ki jo po potrebi lahko tudi zamenjamo. Takšni zaščiti proti koroziji pravimo katodna zaščita.