Zgradba snovi. Elektrotehnika je disciplina fizike, ki umno koristi elektromagnetne pojave.[1] Elektrotehniške naprave sestavljajo objekti različnih oblik, snovi in lastnosti. Enofazni transformator ima dve bakreni navitji in železno jedro, daljnovodni sistem oblikuje snop vodnikov, vpetih na izolatorjih, ki so obešeni na stebrih, antene na strehah so različnih oblik in velikosti, na drugi strani čip, v katerem je množica mikronskih komponent. Če smo anekdotični, si moremo zamisliti iskalca vrednega na odpadu, kako se mu zasmeje, ko najde star elektromotor; vendar ne zato, ker bo motor morda še deloval, ampak zato, ker ga bo razdrl in prodal po delih, saj ve, da sta baker in železo še kaj vredna. Elektrotehnik gleda na te naprave drugače: ve, katerim namenom služijo, želi jih doumeti, narediti morda še boljše. S tole trditvijo se verjetno ne bo težko strinjati: brez različnih snovi, materialov, ki so primerno oblikovani in združeni v celote, ni elektrotehnike. To pomeni, da bomo morali govoriti tudi o ustroju snovi.

Zgradba snovi je v domeni fizike in kemije in ne elektrotehnike, zato bomo tu le ponovili vsebine, ki so nujne za razumevanje elektromagnetnih pojavov. V elektrotehniki delimo snovi na prevodne, polprevodne, izolirne, dielektrične in magnetne. Delitev nikakor ni enoveljavna; odvisna je od elektromagnetnih pojavov, ki se v njih odvijajo.[2] Pozabiti ne gre niti na prazen prostor oziroma vakuum. Čeravno prazen, odločilno sodeluje pri elektromagnetnih pojavih. Ni neznano, da je svetloba elektromagnetni pojav. Sij zvezd beži po vsemirju in ne rabi otipljivega medija; prazen prostor mu zadostuje. Zarine se tudi v zrak in (skoraj tako kot v vakuumu) nadaljuje svojo pot.


[1] Cilji dobrobiti tako tej kot vsaki drugi vedi včasih zaidejo tudi na ne ravno plemenita pota.

[2] Dielektrik utegne biti bolj ali manj prevoden, enako tudi izolant ali magnetik.