Ohmova empirična ugotovitev. Nemški fizik in matematik Georg Simeon Ohm je leta 1826 prišel do tele ugotovitve. Če je med koncema prevodne žice spreminjal vrednost električne napetosti U, se je sorazmerno njej spreminjala tudi vrednost električnega toka I skozi njo:

 To je vse! Čeravno je relacija preprosta, je to zgolj empirična ugotovitev, ki pač nima moči splošnega fizikalnega zakona; je pač neke vrste kvazi-zakon. To bo razvidno tudi kasneje, ko bomo o tokovno-napetostni zvezi povedali še kaj več in tudi spoznali, da ima Ohmovo odkritje veliko izjem, ki izpričujejo drugačne odvisnosti.[1] Z določenimi omejitvami velja ta relacija zelo dobro za kovine in raztopine, za silo velja za pline v področju pred nastopom plazovite ionizacije (sicer ne). Ohmova relacija sorazmernosti ne velja za polprevodne elemente, ki so v elektrotehniki danes večinski, in tudi za elektronke ne, ki so njim predhodile. Ta dejstva sicer zmanjšujejo važnost Ohmovega odkritja, ga pa nikakor ne izničujejo, le meje veljavnosti mu postavljajo.