Linearni zakon upora. Ostanimo pri električno prevodnih snoveh, za katere velja Ohmova zveza. Imejmo ravno žico dolžine l in preseka S, med koncema katere je priključen vir stalne napetosti U (slika 3).  


Slika 3. Med koncema ravne žice je kontaktiran vir napetosti U.

Pričakovati moremo, da se bo vrednost električnega potenciala v desno vzdolž prevodnega kanala enakomerno zmanjševala in da bo imela električna poljska jakost konstantno vrednost, Ex = U / l. Tok I vzdolž enakomerno debele žice bo imel konstantno gostoto, Jx = I / S. Množica prostih elektronov s prostorninsko gostoto r se bo pomikala enakomerno s hitrostjo vx = Jx / r, na njo pa bo delovala električna sila Fe, Fex = rExSl. Če torej velja Ohmova relacija med tokom in napetostjo, veljajo sorazmernosti tudi med drugimi količinami v kanalu; poglejmo si jih:

Okvira sporočata, da sta si sorazmerni tako gostota Jx in jakost Ex, kakor tudi hitrost vx gruče prostih elektronov in električna sila Fex. Če je gibanje gruče prostih elektronov enakomerno, je kot takšno možno le in samo takrat, kadar je rezultančna sila na njo enaka nič. To pomeni, da je poleg električne sile na delu še ena, njej nasprotna, ki jo pooseblja zaviralna sila oziroma sila upora Fu, s katero se struktura prevodne snovi upira pomikanju prostih elektronov; da je Fux = -Fex. Zaradi slednjega in Fex µ vx velja tudi Fux µ vx, ali tudi: sila upora je sorazmerna hitrosti. Zaključek: ako za določen prevodni kanal velja relacija I µ U, velja v njem zakon linearnega upora.[1]


 

[1] Linearni zakon upora srečamo pri gibanju telesa skozi snov, v kateri ne izzove turbulence.