Model trkov. Mehanizem prevajanja skozi prevodno snov pojasnjujemo s trki, ki jih nosilci električnega naboja »doživljajo« pri »prerivanju« skozi njo. Imejmo prevoden kanal in v njem električno polje E. Nosilci naboja naj so prosti elektroni; na vsakega od njih deluje sila -eE. Zgolj zaradi nje bi se prosti elektron začel gibati vse hitreje in hitreje, pa se ne. Zakaj? Zato, ker prihaja pri tem do trkov z ostalimi delci v snovi. Ti trki seveda niso mišljeni v dobesednem pomenu besede, ampak v smislu, da elektron nekako »zaide« v prostor atoma in se približa omotu matičnih elektronov. Slednji ga zatem zaradi odbojnih električnih sil izrinejo. Posledica takšnega »mehkega« trka je, da elektron izgubi del hitrosti in s tem tudi del kinetične energije, kar spominja na neelastični trk, ki ga poznamo v mehaniki. Tako izrinjen elektron se začne zaradi sile -eE ponovno pospeševati do novega in nato spet novega trka. Ta »igra« se ponavlja in ponavlja, zato bi bilo smotrneje govoriti o poprečni hitrosti elektrona oziroma o poprečni hitrosti v_E celotne množice prostih elektronov, v smislu že ugotovljenega zakona linearnega upora pa tudi o poprečni sili upora, ki jo moremo zapisati v tejle obliki -kv_E.[1] Gibalna enačba (v poprečju enakomernega gibanja) prostega elektrona, katerega poprečni pospešek a je ničen, izhaja iz uravnoteženosti električne sile in sile upora:

 
Konstanta k / m = f se v modelu trkov imenuje frekvenca trkov, njej obratna vrednost T = 1 / f  pa čas svobodnega preleta med zaporednima trkoma; v kovinah ima slednji vrednost okrog 10^-14 sekunde. Sporočilo zgornje enačbe bi po novem zapisali takole

 
prebrali pa z besedami: poprečna hitrost prostih elektronov je sorazmerna električni poljski jakosti. Če v njej upoštevamo še zvezo, da je
J = rv_E in r = -ne, kjer pomeni n število prostih elektronov v m³ snovi, potem je

 
Pridobili smo preprosto enačbo, ki povezuje vektor gostote toka in vektor poljske jakosti. Sorazmernostni faktor imenujemo specifična električna prevodnost:

 
Čeravno je enačba proizvod modela trkov in kot takšna nima željene kvantitativne moči (da bi s pomočjo nje kaj resnega računali), nam kljub temu nekaj pove: če ima prevodnik več prostih nosilcev električnega naboja ali daljši čas svobodnega preleta, potem je njegova svojska prevodnost večja. Na čas svobodnega preleta učinkuje tudi temperatura, ki ta čas praviloma zmanjšuje. Nekaj sporoča tudi masa delca. Glede na to, da so večinski nosilci električnega naboja v raztopini ioni, je svojska električna prevodnost raztopine gotovo manjša.