Temperaturna
odvisnost električne upornosti. Pri proučevanju in analizi
prevodniških lastnosti električno prevodnih snovi se izkaže, da ima
odločilno vlogo pri tem temperatura; da se jim zmožnost prevajanja
električnega toka z višanjem temperature zmanjšuje. Zakaj? Pri
Ohmovem zakonu smo prišli do zaključka, da se gibanju nosilcev
električnega naboja (prostih elektronov ali ionov) skozi snov upira
ta s silo, ki je nasprotna električni sili. To zaviranje razlagamo s
pogostostjo trkov, ki jih nosilci naboja »doživljajo« pri gibanju
skozi snov. Pri višji temperaturi oziroma notranji energiji snovi so
naključna nihanja ostalih delcev intenzivnejša, zato je več tudi
trkov. Višja frekvenca trkov posledično zmanjšuje poprečno hitrost
nabitih delcev, manjša gostoto toka in električni tok, posredno pa
tudi električno prevodnost.
Ugotavljanje
temperaturne odvisnosti električne prevodnosti ali upornosti je v
domeni meritev. Da bi danemu prevodnemu kanalu določili temperaturno
odvisnost npr. električne upornosti R(T), mu je
potrebno v komori spreminjati temperaturo T in beležiti
kvocient U / I (slika 4).
V področju delovnih
temperatur, ki se raztezajo do nekaj deset
°C nad ali pod sobno
temperaturo T20
= 20 °C, se
temperaturna odvisnost električne upornosti ravna po skorajda
linearni funkciji (slika 5):
kjer sta a in
b empirično določljivi konstanti. Če vstavimo v njo T20
= 20
°C
in izraza združimo,
izostane konstanta b:
Količnik a /
R(T20) določa poleg empirične konstante
a še sobna temperatura; imenujemo ga temperaturni koeficient
a. Z njim pridemo do
končne formule:
Če enačbo obrnemo
drugače, da izrazimo temperaturni koeficient,
razberemo, da je ta
v resnici pokazatelj relativnega prirastka upornosti glede na
prirastek temperature (preglednica 2).
snov
|
a / K-1
|
|
|
železo
|
|
jekla
|
0,0045
|
volfram
|
0,0044
|
aluminij
|
0,0041
|
baker
|
0,0039
|
srebro
|
0,0036
|
zlato
|
0,0034
|
medenina
|
0,0016
|
konstantan
|
0,00003
|
manganin
|
0,00001
|
oglje
|
-0,0004
|
grafit
|
-0,0013
|
Preglednica 2. Temperaturni
koeficienti nekaterih snovi.
V primeru žice iz bakra, ki ima temperaturni koeficient skoraj 0,004
K-1,
bi bilo njeno relativno povišanje upornosti pri temperaturi 80
°C enako 0,24 (ali 24 %),
kar nikakor ni malo.
Temperaturni
koeficienti kovin so pozitivni. V razpredelnici izstopata grafit in
oglje; blizu sobne temperature imata koeficienta celo negativna, pri
višjih pa ju imata tudi ta dva pozitivna.
Pri izdelavi električnih uporov se stremi k temu, da je njihova
upornost kar najbolj temperaturno neodvisna, da je tudi delovanje
električnih naprav temperaturno stabilno. Res pa je tudi, da so upor
is temperaturno odvisnimi upornostmi včasih celo zaželjen; takšni so
PTK in NTK upori (upori s pozitivnim ali negativnim temperaturnim
količnikom).
Zgled 2.
Vodnik iz Al (aAl
=
0,0041 K-1)
ima pozimi, pri temperaturi
-10
°C,
upornost 5,7
W.
Kolikšno upornost ima poleti, pri temperaturi 50
°C?
Þ
Pišimo:
Če tvorimo kvocienta levih strani
izrazov, dobimo:
Poleti bo električna upornost istega
(daljnovodnega) vodnika za 28 % višja kot pozimi, kar nikakor ni
malo in je gotovo upoštevanja vredno.
Temperaturna
odvisnost svojske električne upornosti. Kar ugotavljamo za
električno upornost konduktivnega kanala, velja tudi za njegovo
specifično električno upornost:
V temperaturnem
področju, ki zelo odstopa od sobne temperature, je enačba žal
neuporabna. Zakaj? Pri visokih temperaturah se svojske upornosti
snovi ne povečujejo več enakomerno, ampak progresivno; pri
temperaturi tališča poraste kovini celo skočno na približno
dvakratno vrednost, od tam dalje pa se svojska upornost ponovno
povečuje. V polju nizkih temperatur se svojske električne upornosti
snovi praviloma manjšajo; pri temperaturah okrog nekaj kelvinov se
skočno zmanjšajo na vrednost nič Wm
(stanje superprevodnosti).
|