Napetostno-tokovna metoda merjenja upornosti in moči bremen. Zveza med napetostjo in tokom je za breme ključna; daje odgovora na vprašanji o njegovi upornosti in moči. Klasična merilna metoda uporablja A-m in V-m; nanju smo se opirali pri določanju karakteristike bremena ali vira, vendar se takrat z njima nismo obremenjevali; smatrali smo ju kot idealna. Težišče bo tokrat na korekcijah, ki jih pogojujeta merilni vezji in pa realnost merilnikov. Možni sta dve vezavi (sliki 12).  

V čem je razlika? V prvem primeru meri A-m tok I_b + I_V (in ne le I_b) v drugem pa meri V-m napetost U_b + U_V (in ne le U_b). Vezavi imata očitno hibi, ki ju bo potrebno računsko korigirati, da bi bil končni rezultat pravilen.

Prva vezava! Odčitka z merilnikov naj sta U_V in I_A. Tok bremena je

zato sta prevodnost in moč bremena določena takole:

Kaj izraza sporočata? Če je notranja upornost voltmetra velika, je kvocient odčitkov instrumentov zelo blizu prevodnosti bremena, zmnožek odčitkov pa zelo blizu njegovi moči, v nasprotnem je potrebna korekcija.

Druga vezava! Odčitka z merilnikov naj sta U_V in I_A. Napetost bremena je

zato sta upornost in moč bremena določena takole:

Kaj je sporočilo? Če je notranja upornost ampermetra majhna, je kvocient odčitkov merilnikov zelo blizu upornosti bremena, produkt odčitkov pa zelo blizu njegovi moči, sicer je potrebna korekcija.