Ekvivalentna upornost. Z enačbo za električno delo smo dobili celo nekaj več, kot je prvi hip videti. Če je breme grelo, je delo enako sproščeni toploti. Že pri žarnici to ni več čisto res. Opravljeno delo se kaže v obliki toplote in svetlobne energije, ki je potujoča elektromagnetna energija. Še bolj tipičen je primer enosmernega elektromotorja. Opravljeno električno delo, ki ga določa produkt napetosti in toka na sponkah motorja ter čas obratovanja, je enako vsoti mehanskega dela, ki ga motor opravlja z vrtenjem, in vrste izgub, kot so: toplotne izgube v navitjih in feromagnetnih delih motorja, trenje v ležajih in drugo. Z gledišča priključnih sponk motorja seveda ne moremo prepoznati, kako se električno delo prerazporedi v druge oblike energij. Govoriti moremo le o »črni škatli«, ki ima med priključkoma napetost U, skozi priključka tok I, v njej pa se vrši električno delo z močjo P (slika 4).

Mogli bi celo trditi, da je to »upor«, ki mu pripada nekakšna ekvivalentna upornost

Ta nima skoraj nič skupnega z resnično električno upornostjo, ampak je to zgolj upornost ekvivalentnega upornika, ki bi pri napetosti U in toku I imel enako električno moč P. V žargonu rečemo, da vir, na katerega priključimo tak porabnik, »čuti« breme z upornostjo R_ekv.. Na kaj to opozarja? Opozarja na možnost, ki si jo elektrotehniki dovolimo, da določene elektromehanske ali druge sisteme modeliramo na elektrotehniški način: kot da bi bili ti sistemi zgolj element ali skupina električnih elementov.