Sestavljene vezave bremen. O sestavljeni vezavi bremen govorimo takrat, kadar v delih vezja prepoznavamo elemente vzporedne in zaporedne vezave. Okoliščine, ki nas soočajo s sestavljenim dvopolom, so različne. Omenimo katero! Včasih ne najdemo ravno upora želene upornosti. Pomagamo si z eno od vzporedno-zaporednih kombinacij tistih uporov, ki pa so na voljo. Spet drugič nimamo upora, ki bi bil dimenzioniran za pričakovano moč, in nas iz zagate reši primerna sestavljena vezava razpoložljivih uporov.

 

Zgled 9. Imamo tri upornike upornosti 5, 10 in 20 ohmov in se vprašajmo, na katere načine lahko povežemo upore v sestavljen dvopol in kolikšne bodo njihove nadomestne upornosti? Þ  Če izločimo možnosti, ki ne vključujejo vseh treh, nam jih ostane še vedno osem (slika 12).
 


Slika 12. Štiri možne vezave treh uporov.

1) Vsi trije zaporedno vezani dajo upornost 35 ohmov. 2) Vsi trije vzporedno vezani dajo upornost 2,86 ohmov. 3) Prva dva vzporedno in tretji k njima zaporedno da upornost 23,3 ohmov. 4) Prva dva zaporedno in tretji k njima vzporedno da upornost 8,75 ohmov. In če zadnji dve vezavi ponovimo še s preostalimi kombinaciji, dobimo še štiri nove vrednosti: 14; 11,7; 7,14 in 4,29 ohmov. Kar bogata kolekcija številk!

 

Zgled 10. V vezje želimo vgraditi upornik upornosti 50 ohmov, ki bo zdržal električno moč 100 vatov, v predalu pa imamo sicer 50-ohmske, vendar moči 25 vatov. Kaj storiti? Þ Po dva in dva bomo vezali zaporedno, para pa vzporedno (slika 13).
 


Slika 13. Upornost dvopola je enaka upornosti enega upora.

Vsaka vzporedna veja bo imela upornost 100 ohmov, nadomestna upornost pa bo spet 50 ohmov. Če bo skupni tok sestavljenega dvopola I, bo tok v vsaki veji polovičen, moč na vsakem uporu pa četrtina, ravno prav. Lahko pa bi po dva in dva vezali vzporedno in para zaporedno; izkupiček moči bi bil enak.

 

Na težave naletimo, ko zvezje ne omogoča enostavnega združevanja bremen v sestavljeno breme. Tipično je mostično vezje (slika 14);
 


 Slika 14. Če za upornosti uporov v mostičnem vezju velja enačba R1 : R2 = R3 : R4, potem sta vezji ekvivalentni. 

sitnost je prečni upor; rešitvi zagate bomo namenili kasneje potrebno pozornost; lepo izjemo pa vseeno omenimo. Kadar je R1 : R2 = R3 : R4, je mostič v »ravnovesju«; pri vzbujanju dvopola z virom, je tok skozi peti upor enak nič. Izgleda tako, kot da je upornost R5 nepomembna. Peti upor moremo zamenjati kar s stikalom, kar omogoči vezje razumeti kot vezje vzporednih vej z upornostma R1 + R2 in R3 + R4, ali kot vezje dveh zaporednih uporov z upornostma R1R3 /( R1 + R3) in R2R4 /( R2 + R4).

 

Zgled 11. Imejmo vezje šestih enakih uporov upornosti R: treh zunanjih in treh notranjih (slika 24-15); zunanji del imenujemo trikotna, notranji del pa zvezdna vezava. Izračunajmo nadomestne električne upornosti med poljubnima spojiščema vezja! Če iščemo nadomestno upornost med dvema zunanjima spojiščema, je en upor zvezde v vlogi prečnega upora v uravnovešenem mostiču. Če ga izločimo, dobimo nadomestno upornost R / 2. Če pa iščemo nadomestno upornost med enim zunanjim in sredinskim spojiščem, je en upor trikota spet v vlogi prečnega upora v uravnovešenem mostiču. Rezultat je spet enak, torej R / 2.