Težavnost merjenj v fiziki. Pri vsaki merilni metodi stremimo k cilju, da bi kar najbolj verno izmerili željeno količino, pri tem pa poskušamo kar najmanj motiti samo delovanje sistema. Idealna meritev bi bila tista, pri kateri bi bili merilni instrumenti nekakšni »nevidni opazovalci«. Že merjenje temperature nam razkrije težavo. V toplotno izolirani posodi želimo izmeriti temperaturo zraka. Ko vanjo vstavimo termometer, ima ta neko lastno temperaturo in tudi notranjo toploto; sčasoma pridobi temperaturo okolice, ki je drugačna, kot je bila pred vnosom termometra. Termometer izmeri novo temperaturo, saj se je moral ohladiti in toploto sprejeti od okolice, ali pa segreti in toploto odvzeti okolici. Tu smo omenili le eno težavo, ki pa nikakor ni edina; opozoriti smo želeli le na splošen problem vsakega merjenja. Kako se izviti iz težav in pastí in izmeriti nekaj resničnega, je pogosto »prava umetnost«, ki sloni na znanju, izkušnjah, predvsem pa na iskanju duhovitih rešitev«.

Realni električni instrumenti. Električni instrumenti so naprave, ki služijo merjenju električnih količin v vezju, za svoje delovanje pa potrebujejo tudi energijo. Klasični, elektromehanski instrumenti črpajo potrebno energijo kar iz električnega vezija, v katerega jih vključujemo.[1] Moderni instrumenti so v resnici posebna elektronska vezja, ki imajo za potrebe svojega delovanja tudi lastno energijsko napajanje.

Ampermeter in voltmeter. Ampermeter vključujemo v vejo, v kateri želimo meriti električni tok I (slika 14). Da bi instrument vezje kar najmanj motil in le neznatno spremenil tok veje, mora biti njegova upornost R_A čim manjša. Voltmeter vključujemo med spojišči (ali točki) v vezju, med katerima želimo meriti napetost U (slika 15). Da bi voltmeter vezja ne (z)motil oziroma le neznatno spremenil vrednost merjene napetosti, mora biti njegova upornost R_V čim večja. Simbola merilnikov sta kroga, v katera vpišemo črki A ali V, in dve črti, ki ponazarjata priključni sponki instrumenta.