Realen vir. Ker je poševna premica karakteristika U-I tako za realen tokovni kot za realen napetostni vir, jima smemo dati kar enotno ime, ime realen vir. Katerega od pridevnikov (napetostni ali tokovni) mu dodamo, je odvisno od tega, s katerim modelnim vezjem želimo vir predstaviti. Značilnici realnega vira sta v vsakem primeru napetost odprtih sponk U_o in tok kratkega stika I_k; ti vrednosti določata točki na abscisi in ordinati oziroma premico vira, ki je v odsečni obliki videti takole:

 Če iz nje izrazimo napetost in jo primerjamo z enačbo napetostnega vira,

 ugotovimo, da je kvocient napetosti odprtih sponk in toka kratkega stika enak notranji upornosti vira,

 Če poznamo dva od treh podatkov vira, poznamo enačbo vira, znamo narisati karakteristiko vira in izbrati eno od obeh modelnih vezij (slika 10).

Zgled 1. Na začetku smo imeli primer baterije, ki ima v prostem teku napetost 1,5 V, notranjo upornost pa 100 mW. Þ Če želimo baterijo predstaviti kot realen napetostni vir, bosta modelno vezje oblikovala neodvisen napetostni vir napetosti 1,5 V in zaporedni upor upornosti 100 mW, če pa jo želimo predstavili kot realen tokovni vir, bo tok neodvisnega tokovnega vira znašal 1,5 V / 100 mW = 15 A, vzporedni upor pa bo imel prevodnost 10 S (sliki 11).

Vira sta si v vezavah sicer različna, v resnici pa ekvivalentna. Ekvivalentnost se nanaša na enakovrednost z vidika porabnika, ki ga priključujemo na vir. V poosebljenem smislu bi rekli: »breme ne ve, katero aktivno vezje ga vzbuja«.
 

Določanje parametrov vira. Kakega vira včasih ne poznamo: ne poznamo notranje upornosti niti napetosti odprtih sponk niti toka kratkega stika; takrat je to za nas črna škatla, iz katere štrlita dva priključka. Iz zagate se izvijemo z meritvijo. Potrebujemo V-meter, A-meter in spremenljivo breme, na primer žičnat upor z drsnikom (slika 12).

Izvedemo meritvi! Drsnik postavimo v neko lego in z instrumentov odčitamo vrednosti, npr. U₁ in I₁; nato drsnik premaknemo, da se odčitka instrumentov razvidno spremenita in odčitamo novi vrednosti, npr. U₂ in I₂. Te odčitke vstavimo zatem v enačbo realnega napetostnega vira:

Dobimo sistem dveh enačb z dvema neznankama. Če izrazimo U_g iz ene in jo vstavimo v drugo, pridobimo notranjo upornost, ko pa to vstavimo v eno od prvotnih enačb, dobimo še napetost neodvisnega napetostnega vira:

Zgled 2. Prva meritev je dala odčitka 11,5 V in 15 A, druga pa odčitka 11 V in 25 A. Þ Notranja upornost je 0,05 W, napetost odprtih sponk pa 12,25 V. Takšna črna škatla bi mogel biti morda kak iztrošen avtomobilski akumulator, ki napetosti odprtih sponk nima več dobrih 13 voltov. Priredimo črni škatli še modelno vezje s tokovnim virom. Jakost neodvisnega tokovnega vira bo 12,25 V / 0,05 W = 245 A, njemu vzporeden upor pa bo imel še vedno upornost 0,05 W (slika 13).