Električna sila in Coulombov zakon. Z učinki med naelektrenimi telesi imamo morda že lastne izkušnje. Posušeni lasje gredo za glavnikom; podobno je pri slačenju sintetike; ko drobimo kos stiropora, si delcev ne uspemo otresti; s stiroporom pobiramo prah s površine; iz tiskalnika ali kopirnega stroja prihaja sprijemljiv papir, itn. Opažamo torej pojave, ki bi si jih (verjetno) želeli pojasniti, predvsem pa bolje spoznati.
 

Slika 4. Coulombova tehtnica.

Nekaj znanj o elektrini smo že osvojili; pot nadaljujmo z angleškim fizikom Josepfom Pristleyem, ki je leta 1767 postavil tezi: i) električno silo, ki deluje na naboj, je možno ovrednotiti in ii) zakonitost električne sile med nabitimi telesi je enaka zakonitosti gravitacijske sile med telesi. V tem obdobju je do enakih ugotovitev prišel tudi angleški fizik Henry Cavendish, vendar so bila njegova dognanja objavljena šele čez dobrih sto let, leta 1879. Prva merjenja električne sile je opravil John Robinson že leta 1769, resno in sistematično pa je električno silo proučeval francoski fizik Charles Augustin de Coulomb, ki je izdelal precizno torzijsko tehtnico, namenjeno merjenju električne sile med majhnima naelektrenima kroglicama (slika 1),[1] svoja spoznanja je razkril leta 1785.