Prevodnik in električno polje.  Prevodne snovi oziroma prevodniki so v elektrotehniki ključni in imajo v njej prav posebno mesto. Na njihovo prevodniško odliko smo že opozorili, vendar takrat še nismo imeli na voljo pojmov, kot so električna sila, električno polje, delo, potencial in napetost. V luči teh bomo mogli o prevodni snovi povedati še kaj več, najprej pa nekaj besed o makroskopskosti! 

Makroskopskost. Osnovni električni in magnetni pojavi sodijo v klasično elektromagnetiko, ki je označena kot makroskopska teorija.[1] Ona (kot takšna) se ne ukvarja z reakcijo enega atomskega delca, atoma ali molekule v snovi, ki je izpostavljena polju sil, ampak je njen objekt oziroma predmet obravnave praviloma številčna gruča delcev, ki, navkljub svoji številčnosti, zapolnjuje le neznatno, majhno prostornino. Primera! Važni podatki o gibanju snovi skozi cev so pretok, morda hitrost ali kvečjemu številu delcev, ki prečkajo presek v nekem času. Vsakokrat navajamo makroskopsko količino, nič pa ne zvemo, kaj se mikroskopsko dogaja z vsakim od delcev. Pri tekočinah in plinih so ti podvrženi še termičnemu gibanju, za katerega so značilna naključna beganja delcev sem ter tja, in so »na delu« tudi takrat, ko snov makroskopsko miruje. Le to zmoremo reči, da je hitrost snovi obenem tudi povprečna hitrost delcev, in prav nič več! Nekaj podobnega je pri pretoku elektrine, električnem toku. Zanimajo nas tok, gostota toka, pretečena množina elektrine in število delcev, ki so pri tem sodelovali; in nič več! S tem pa smo že pri srčici: makroskopski pogled na dogajanja v snovi je »povprečen pogled«.