Vzporedna vezava kondenzatorjev. Za začetek imejmo tri; zaključke bomo kasneje razširili na vezje z več kondenzatorji. Pri vzporedni vezavi povežemo priključke prvih plošč kondenzatorjev v spojišče A in priključke drugih plošč v spojišče B (slika 4);

 
Slika 5.
Po naelektritvi imajo kondenzatorji napetosti Uk = U, naboje pa Qk=CkU.

med spojišči zatem priključimo vir z napetostjo U. Kondenzatorji se bodo naelektrili (kot da bi drug za drugega »nič ne vedeli«); prvi z (nasprotnima) nabojema ±Q1 = ±C1U, drugi z nabojema ±Q2 = ±C2U in zadnji z nabojema ±Q3 = ±C3U. Razmerja med naboji so očitno enaka kar razmerjem med kapacitivnostmi:

 

Hkrati pa tudi vir »ne ve«, koliko je kondenzatorjev. V zelo kratkem procesu elektrenja je vir preselil naboj Q, ki je (po zakonu o ohranitvi elektrine) enak vsoti posameznih nabojev:[1]

 

Ugotovitev, da se celotni (skozi vir preneseni) naboj Q razdeli na več delnih, je razlog, da vzporedni vezavi kondenzatorjev rečemo tudi delilnik nabojev. Zadnji izraz ponuja vpeljavo nadomestne (ekvivalentne) kapacitivnosti Cnad. vzporedno vezanih kondenzatorjev; ta je enaka kapacitivnosti nadomestnega ali ekvivalentnega kondenzatorja, ki bi ga vir napetosti U naelektril z enakim parom nabojev ±Q, Cnad. = Q / U. Nadomestna kapacitivnost splošnega niza n vzporedno vezanih kondenzatorjev je potemtakem enaka vsoti kapacitivnosti posameznih kondenzatorjev, kar zapišemo takole:

Zgled 3. Kondenzatorji s kapacitivnostmi C1 = 2 mF, C2 = 3 mF in C3 = 5 mF so vezani vzporedno in priključeni na vir neznane napetosti Ux. Poseben instrument, kulon-meter (C-m), izmeri naboj Q2 = 150 mC, ki je pritekel v prvo ploščo drugega kondenzatorja; prav tolikšen je iz druge plošče tudi odtekel. Vprašanja so: kolikšni so naboji na kondenzatorjih in kolikšna je napetost vira? Þ Naboja drugega sta že znana: ±Q2 = ±150 mC. Od tu sledi napetost Ux = Q2 / C2 = 50 V in tudi vse ostalo:

Ploščni kondenzator z »vzporednima« izolantoma. Dva dielektrika naj sta med plošči vstavljena eden vrh drugega; vsak prekrije del površine para plošč (slika 6).


Slika 6.
Izolanta prekrivata vsak svoj del površine plošč; vsakemu delu pritiče delna kapacitivnost, celoti pa nadomestna kapacitivnost.

Ko med plošči priključimo vir napetosti U, sta poljski jakosti v izolantih enaki, različni pa sta gostoti pretokov:

 

Celoten naboj v eni od plošč (npr. v levi) je enak vsoti delnih nabojev:

 

Dobivamo tisto, kar sporoča že slika, in sicer, da je to v resnici primer dveh vzporednih kondenzatorjev, v katerem se njuni delni kapacitivnosti seštejeta v nadomestno kapacitivnost.


 

[1] O časovni dinamiki elektrenja bomo govorili v zadnjem poglavju, tokrat pa se zadovoljimo z analizo razmer v vezju, ki se vzpostavi po končanem procesu elektrenja.