Polnilni tok kondenzatorja. Elektritev kondenzatorja smo si tu zamislili s tokom impulzne oblike. V opazovanem časovnem intervalu je bil polnilni tok kondenzatorja stalen, more pa biti tudi nestalen, spremenljiv. Kadar bo tok večji, bo množina naboja na plošči, kamor priteka, naraščala hitreje, sicer počasneje. Brž, ko se bo predznak toka spremenil, se bo začel naboj na plošči zmanjševati. Naj sta t1 in t2 dva zaporedna trenutka, v katerih zavzame naboj Q na zgornji plošči vrednost Q1 oziroma Q2; v kratkem intervalu Dt = t2 - t1 bo torej na ploščo pritekel naboj DQ = Q2 - Q1. Polnilni tok i v vrhnjo ploščo kondenzatorja bo enak kvocientu prirastka naboja DQ in intervala časa Dt (slika 3):


Slika 3.
V kratkem intervalu Δt = t2 - t1 se naboj na plošči, kamor je usmerjen polnilni tok i, poveča za ustrezno majhno množino, na drugi pa za prav tolikšno zmanjša.

 

V tem kratkem času se spremeni tudi napetost u med ploščama, od vrednosti u1 do vrednosti u2, zato je

 

Dobili smo zelo pomembno enačbo,

 

ki povezuje polnilni tok kondenzatorja in hitrost priraščanja napetosti med njegovima ploščama. Do sedaj smo kondenzator, kot strnjen element vezij, opremljali z oznakami za napetost, naboja in kapacitivnost. Ko bo takšen element vpet v vezje časovno spremenljivih tokov ali napetosti, mu bomo še vedno označili napetost in kapacitivnost, naboja plošč pa bo nadomeščal tok do pozitivno označene plošče, ki je z napetostjo kondenzatorja v relaciji, ki smo jo ravnokar pridobili (slika 4).


Slika 4.
Simbol kondenzatorja, oznake kapacitivnosti, napetosti in toka ter enačba kondenzatorja.