Magnetni pojavi. Z magnetiko se vsakodnevno srečujemo: Zemljino magnetno polje, kompas, magnetna šahovnica, elektromotor, elektromagnet, magnetni zapis, televizor, magnetna resonanca itn. Za magnetne pojave so vedeli že v antiki; »stari« so opažali, da se kosi železovih rud privlačijo ali odbijajo.[1] Bojda jih je poznal že Tales, ki je v 6. stoletju pred novim štetjem govoril o jantarju. Tudi modri Kitajci so vedeli za obračanje magnetne igle v smeri sever-jug, misleč, da se ravna po zvezdi Severnici, kar je veljalo do angleškega lekarnarja Gilberta.[2] Prvi pravi znanstveni mejnik v magnetiki predstavlja odkritje danskega fizika Hansa Christiana Oersteda, ki je v zimi 1819/20 opazil odklanjanje magnetne igle v bližini tokovodnika, kar je napovedovalo zvezo med električnim tokom in magnetnimi pojavi. Sledilo je intenzivno obdobje proučevanja magnetnih učinkov električnega toka, ki ga je zaznamoval francoski fizik André Marie Ampère, ko je odkril magnetni učinek tudi med tokovodniki.[3] Na osnovi vrste eksperimentov se je že takoj leta 1820 dokopal do matematičnega izraza za magnetno silo med kratkima odsekoma tokovodnikov.

Na poti spoznavanja magnetike se bomo pogosto ozirali nazaj, in marsikaj od tam nam bo v pomoč, še posebno pojmi: polje, gostotnica, pretok, potencial, napetost, delo, navor, dipol, jakost, vezje, energija in drugi, le s to razliko, da jih bo krasil pridevnik magnetno. Ob tem se bomo zavedali, da je magnetika v resnici nadgradnja električnega in tokovnega polja.[4]