Navor magnetnih sil na tokovno zanko. Imejmo magnetno polje in v njem pravokotno tokovno zanko, vpeto na os in vrtljivo med tečajema (slika 1).

Na posamezne tokovne elemente zanke delujejo magnetne sile na ročicah do osi, ki utegnejo zanko zasukati; postavlja se torej vprašanje navora magnetnih sil. Da bo pot do odgovora lažja, smo os ovoja s stranicama a in b ter tokom I postavili pravokoktno na smer magnetnega polja B, za katerega privzamemo, da je homogeno. Za navor na zanko sta ključni sili na stranici tokovne zanke dolžine b vzdolž osi.[1] Njuna tokovna elementa jakosti Ib sta pravokotna na magnetno polje, zato sta absolutni vrednosti sil ±F enaki zmnožku IbB. Sila na spodnji vodnik je usmerjena v desno, sila na zgornjega pa v levo; opraviti imamo s parom nasprotnih sil, katerih prijemališči sta na ročicah ±a / 2. Za navor je odločilna normalna projekcija F_n sile F na ročico a / 2, ki jo določa sinus kota a med pravokotnico tokovne zanke in smerjo magnetnega polja: F_n = F sina = IbB sina. Podobno je tudi z navorom sile -F na spodnji vodnik na ročici -a / 2. Navora sil v levo okoli osi sta enaka, zato je celoten navor M v levo takle:

Produkt stranic je enak površini S pravokotnika, zato je:

Oglejmo si nekaj tipičnih leg tokovne zanke glede na smer magnetnega polja (slika 2).

Pri kotu a = 90 ° (p / 2) je navor na zanko največji in enak ISB. Pri kotu a = 0 ° je navor na zanko enak nič; sili zanko le raztegujeta; zanka je v stabilni legi. Za to lego je značilno, da se na opni zanke smer magnetnega polja tokovne zanke ujema s smerjo polja B. Pri kotu a = 180 °(p ) je navor spet nič; sili zanko zgolj stiskata; zanka je v labilni legi. V tej legi sta si smeri zankinega magnetnega polja in polja B na opni zanke ravno nasprotni. Že pri najmanjšem izmaku iz te lege bi se pojavil navor, ki bi jo zaokrenil k stabilni legi.[2] Iz povedanega sledi zaključek: vrtljiva tokovna zanka se v magnetnem polju postavi tako, da objame največji možni magnetni pretok polja B v smeri lastnega polja.

Pridobljena enačba za navor je vsekakor pomembna, še posebno zato, ker (v tej obliki) velja tudi za večkotno ali krožno zanko s površino S in tokom I, ko pravokotnica zankine ploskve oklepa s smerjo magnetnega polja kot a. Brž ko je namesto zanke na os vpeta tuljava z N ovoji in tokom I, je navor nanjo N-kratnik navora na en ovoj.

Zgled 1. Izrazimo absolutno vrednost navora na tuljavo z 200 ovoji, tokom 40 mA in površino 15 cm², ki leži v homogenem magnetnem polju gostote 200 mT in oklepa njena pravokotnica s smerjo magnetnega polja kot a. Þ Po zgornji formuli in množenju z N bo