Induciran tok.  Nove razmere nastopijo, ko med vodili naprave priključimo upor (slika 4).


Slika 4.
Elektroni se pomikajo skozi upor, zgornje vodilo, palico in naprej skozi spodnje vodilo; vzpostavi se induciran tok i v levo okrog magnetnega polja B.

Zaradi električne poljske jakosti med vodiloma se elektroni v uporu zganejo in krenejo k zgornjemu vodilu. Njihov tok začne manjšati množini razdvojenih nabojev v vodilih in rušiti ravnovesje med inducirano in statično poljsko jakostjo v palici, Eind. + Estat. ¹ 0. V njej se vzpostavi navzdol usmerjena sila -e(Eind. + Estat.), ki potisne navzdol spet ravno toliko pred tem preseljenih elektronov. Krog je sklenjen: pretok elektronov se odvija v desno, v levo pa se vzpostavi induciran električni tok i

 

Lenzovo pravilo.  V zanki induciran električni tok i povzroči lastno oziroma inducirano magnetno polje; na površini pravokotne tokovne zanke je njegov magnetni pretok find. usmerjen iz lista. Kaj opažamo? Ob pomikanju palice v desno se površina tokovne zanke veča; magnetni pretok skozi zanko se zaradi polja B veča, find. pa ga »stremi« zmanjšati. In kako bi bilo s tem takrat, ko bi se palica gibala v levo? Smer toka i bi bila nasprotna in nasprotna bi bila tudi smer find.. Kaj opažamo? Ob pomikanju palice v levo bi se manjšala površina tokovne zanke; zaradi polja B bi se magnetni pretok skozi zanko manjšal, find. pa bi ga stremel povečati.

Obe ugotovitvi združuje Lenzovo pravilo, ki pravi: induciran magnetni pretok nasprotuje težnji po spreminjanju magnetnega pretoka skozi zanko. Pri pravilu pritegne pozornost reakcija ali nasprotovanje (upiranje). Induciran tok je torej neke vrste reakcijski tok, tok z nasprotnim magnetnim učinkom.[1]


 

[1] Emil Hristianovič Lenz je bil ruski fizik in Faradayev sodobnik. V tistem času je bilo pravilo zelo pomembno, saj je bila matematična formulacija inducirane napetosti še v povojih.