Faraday. Pri fiziku Michaelu Faradayu velja omeniti, da je bil knjigovez in samouk v elektriki;[1] bil je izjemen eksperimentator in poizkuse svojih predhodnikov je dodobra proučil. Kje je iskal vzgibe za nadaljevanje, je nehvaležno opravilo, navaja se, da ga je okupirala tale zamisel: če električno polje žene tok, ta pa izzove magnetno polje, ali ni potem možno tudi obratno: da bi tudi magnetno polje (na nek način) »rodilo« električno polje? Omenja se napore, usmerjene v izdelave magnetnih naprav, ki bi bile zmožne generirati kaj električnega. Res! Ena teh je njegov generator, ki smo ga spoznali v prejšnjem razdelku; ni pa to edino, kar je Faraday o tem povedal; ugotovil je še mnogo več!

 K sreči je tako, da človeku do novih spoznanj pomagajo izkušenje, intuicija in tudi naključja; da se česa nadeja in se ne zgodi, ali pa česa ne pričakuje in se zgodi. Verjetno se je tudi Faradayu dogajalo kaj takega; postal je namreč pozoren na odklone instrumentov ob vklopih ali izklopih naprav. Opazil je, da se v njih takrat nekaj »zgane« in da se to navezuje na hitrost spreminjanja magnetnega pretoka oziroma strmino (naklon magnetnega pretoka v času).

 


 

[1] »Morda pa ga je vezava knjig o elektriki potegnila?«