Magnetni sklep.  Pri dosedanjih opravilih je pozornost (verjetno) pritegnila navada, da smo razlagali indukcijo praviloma le v (enojni) zanki, v praksi pa srečujemo mnogo bolj zamotane zavoje oziroma navitja. V to se prepričamo, če odpremo elektromotor in se razgledamo po zavojih žice, ki je vstavljena v utore statorja ali rotorja.

Mnogo bolj »urejeno« navitje srečamo pri transformatorju, kjer je žica navita na tuljavnik, ta pa je nataknjen na steber feromagnetnega jedra; v njem naj se magnetni pretok časovno spreminja (slika 11).

Takrat se v vsakem zavoju inducira enaka transformatorska napetost -Df / Dt; ker pa si ti sledijo drug za drugim, se napetosti, inducirane v posameznih (v skupno N zavojih), seštejejo v rezultančno inducirano napetost:[1]

 Iz končnega izraza bi utegnili sklepati, da ima navitje en zavoj z fluksom Nf, ne pa N zavojev s fluksom f. Da bi različni gledanji mogli nekako poenotiti, vpeljemo novo količino, imenovano magnetni sklep y, ki ni nič drugega kot magnetni pretok skozi navitje. Magnetni sklep navitja je torej tista množina magnetnega pretoka, ki ga njeni zavoji obkrožijo, inducirana napetost vzdolž njih v desno okoli tako obkroženega pretoka pa je:

 Razmišljanje vodi v posplošen indukcijski zakon: inducirana napetost v zanki (ali navitju) v desno okoli magnetnega pretoka je enaka negativni vrednosti strmine magnetnega sklepa zanke (ali navitja):

Zgled 5. Transformatorja oblikujeta dve navitji na linearnem jedru srednjega obsega l, preseka S in permeabilnosti m (slika 12).

Primarno navitje z N₁ ovoji naj je harmonično vzbujano s tokom i₁(t) = I₁ cos (wt + a); sekundarno navitje ima N₂ ovojev. Izrazimo napetosti med sponkama prvega in drugega navitja! Þ  Najprej določimo magnetni pretok f v jedru:

Magnetna sklepa prve in druge tuljave sta:

Za prvo navitje je to magnetni sklep zaradi lastnega toka, zato bo tudi inducirana napetost v njej zgolj posledica samoindukcije, za drugo navitje je to magnetni sklep zaradi tujega toka, zato bo tudi inducirana napetost v njej zgolj posledica tuje indukcije. Inducirani napetosti sta:

Inducirani napetosti sta si podobni: razlikujeta se le v amplitudah, ki sta v razmerju števila ovojev. Na strani, kjer je več ovojev, je večja tudi amplituda napetosti. Če v prvem navitju zanemarimo padec napetosti zaradi njegove upornosti, je

Pri drugem navitju je