Magnetni pretok in gostota magnetnega pretoka sta posledica magnetne poljske jakosti in dovzetnosti prostora oziroma snovi za magnetni pretok. Dovzetnost prostora ali snovi za magnetni pretok določimo tako, da ugotovimo, kolikšna je gostota magnetnega pretoka v prostoru oziroma snovi pri magnetni poljski jakosti 1 A/m.

Enačbo gostote magnetnega pretoka v prostoru potem zapišemo v obliki:

Za lažjo primerjavo magnetnih lastnosti snovi je določena permeabilnost praznega prostora μ₀:

in primerjalni faktor oziroma relativno permeabilnost snovi μ_r.

Za permeabilnost snovi potem velja enačba:

Pri magnetenju feromagnetne snovi je torej gostota magnetnega pretoka sestavljena iz dveh delov:

Skupno gostoto magnetnega pretoka v magnetni snovi lahko potem zapišemo v obliki:

Relativne permeabilnosti snovi so ugotovljene z meritvami. Z njihovimi vrednostmi za posamezne snovi se bomo seznanili nekoliko pozneje, preglednica 5.1.3.3.1 pa podaja okvirne vrednosti značilnih skupin snovi.

Preglednica 5.1.3.3.1:  Relativne permeabilnosi

Relativna permeabilnost snovi μr  Neferomagnetne     Feromagnetne     ≈ 1  tudi več kot 1.000.000

Feromagnetne snovi so tolikokrat bolj dovzetne (»prehodne«) za magnetni pretok od neferomagnetnih, da jih v najrazličnejših napravah (slika 5.1.3.3.1a in slika 5.1.3.3.1b) upravičeno uporabljamo kot »vodnike« magnetnega pretoka. Za neferomagnetne snovi sicer ne moremo reči, da so magnetni izolanti, zanesljivo pa predstavljajo, v primerjavi z neferomagnetnimi snovmi, veliko magnetno upornost.

Na veliki magnetni prevodnosti feromagnetnih snovi temelji tudi zaščita pred neželenimi učinki magnetnih polj (slika 5.1.3.3.1c).

S kletko iz feromagnetne snovi ščitimo sestavne dele elektronskih naprav, katerih delovanje temelji na magnetnih učinkih in bi zunanja magnetna polja (včasih tudi zemeljska) lahko motila njihovo delovanje. To so npr. nekateri analogni merilniki, katodne cevi, magnetne glave in podobno.

¹ permeabilis, permeare, lat.= prehoden

² mi, mala črka grške abecede