V elektrotehniški praksi je kar nekaj primerov uporabe magnetnih sil na gibajočo se elektrino. Najdemo jih na področju merilne in regulacijske tehnike, TV tehnike, elektronskih mikroskopov, medicine, raziskave snovi in drugod.

Uvajanje gostote magnetnega pretoka smo opravičevali z njeno merodajnostjo za magnetne učinke in napovedali, da se bomo o sili na gibajočo se elektrino prepričali tudi s poskusom. Tak poskus je posredno bil že poskus 5.2.2.1, s katerim smo ugotovili magnetno silo na tokovodnik. Poglejmo v notranjost takega tokovodnika (slika 5.1.4.1).

Magnetna sila deluje na vodnik v magnetnem polju le, če je v vodniku električni tok. Sila torej ne deluje na snov vodnika, ampak na gibajočo se elektrino oziroma elektrone, ki tvorijo tok v vodniku. Magnetne sile na elektrone toka delujejo v isti smeri, in sicer, po pravilu leve roke, pravokotno na smer toka in magnetnih silnic. Posledica takih sil je odklon elektronov iz osnovne smeri toka. Ker elektroni ne morejo iz snovi izstopiti, lahko magnetne sile, če so dovolj velike, vodnik prek elektronov toka tudi premaknejo.

Eksperimentalno je ugotovljeno, da elektrina, ki prileti v magnetno polje pravokotno na magnetne silnice, opiše, pod vplivom magnetne sile, pravilno krožno pot¹ (slika 5.1.4.2). Magnetno silo in polmer krožne poti podajata, informativno, enačbi 5.2.5.1 in 5.2.5.2.

¹ Če je vpadni kot elektrine v magnetno polje različen od 90^o, ima pot elektrine obliko vijačnice. Tako gibanje elektrin v magnetnem polju Zemlje povzroča tudi severni polarni sij – avroro.